Tisti od nas, ki smo oklevaje ostali na svetu, zapeljala nas je namreč blagovest o čudovitih dogodkih, smo prestali življenje s prelepimi in usodnimi očmi, s seboj smo nosili glasbo ljubke in tragične mitologije. Naša usta izrekajo nejasne prerokbe. V naše misli vdirajo podobe iz prihodnosti. Nadvse čudni smo, polovica naše biti je venomer v svetu duhov.
Roman Cesta sestradanih, za katerega je Ben Okri leta 1991 dobil Bookerjevo nagrado, je izrazit primer izvirne afriške postkolonialne literature, v marsičem pa ga je mogoče primerjati tudi z znamenitimi romani južnoameriškega ali indijskega magičnega realizma. Ni naključje, da ga kritiki postavljajo ob bok Salmanu Rushdieju ali Gabrielu Garcíi Márquezu. V romanu se skrajno naturalistični opisi geta in njegovih prebivalcev prepletajo z bogastvom domišljije plemenskih mitov in duhov, ki iz ozadja neprestano posegajo v kruto in tragično vsakdanjost. Zgodbo pripoveduje deček, ki z očetom, mišičastim težakom, požrtvovalnim dobrotnikom, sicer jalovim političnim aktivistom in nepremagljivim amaterskim boksarjem Črnim tigrom, ter materjo, cestno prodajalko drobnih artiklov, odrašča v eni sami sobi, v bednih in pogosto življenjsko nevarnih razmerah značilnega afriškega geta, kakršnih je vse polno na obrobju podsaharskih velemest ob gvinejskem zalivu. A čeprav živijo v skrajni bedi, se nikoli ne izneverijo družinski ljubezni in skrbi drug za drugega, globoko človeški poštenosti, gostoljubnosti in čutu za pravičnost. Skozi spretno prelivanje tostranskega sveta političnega nasilja in zlorab bogatih, življenja na robu izstradanosti, neprestane izpostavljenosti smrti po eni strani in po drugi vztrajnega poseganja tropsko razkošnega, a temačnega sveta animalističnih duhov, živih sanj in presenetljivih magičnih obratov nas pisatelj prepričljivo vodi skozi labirint enotne resničnosti, za katero nikoli ni jasno, kateremu svetu pripada. Ali kakor sam Okri zapiše v znamenitem zadnjem stavku romana: »Sanje so lahko vrhunec človekovega življenja.« Branje, od katerega se je težko odtrgati. Iztok Osojnik
Ben Okri (1959) je pesnik, esejist in eden najvidnejših britanskih pisateljev afriškega porekla. Rodil se je v Nigeriji. Leta 1961 se je njegova družina zaradi očetovega študija preselila v London, čez sedem let pa se je zopet vrnila v domovino, kjer je oče odprl odvetniško pisarno. Kmalu zatem je izbruhnila državljanska vojna, ki je Okrija močno zaznamovala. Pisati je začel pri štirinajstih letih, svoje prve kratke zgodbe je objavil v revijah za ženske in večernikih. Konec sedemdesetih let se je preselil v Veliko Britanijo, da bi študiral primerjalno književnost na univerzi v Essexu. Tam živi še danes. Izdal je deset romanov in več knjig poezije ter zbirk kratke proze in esejev. Zaslovel je prav s Cesto sestradanih (1991), prvim delom trilogije o nigerijski državljanski vojni, ki sta mu sledila še romana Pesmi očaranosti (1993) in Neizmerna bogastva (1998). Za svoje delo je prejel tudi številne druge nagrade in priznanja, mdr. mednarodno literarno nagrado Chianti Ruffino Antico Fattore (1993), kristalno nagrado Svetovnega gospodarskega foruma (1995), nagrado Premio Palmi (2000), naslov častnik reda Britanskega imperija (OBE, 2001) in mednarodno literarno nagrado Novi Sad (2008). Podelili so mu tudi več častnih doktoratov. Leta 2014 je sodeloval pri scenariju za film N: Norost razuma (rež. Peter Krüger).
KUD Police Dubove, zbirka Eho
2016
Projekt je v okviru programa Ustvarjalna Evropa podprla Evropska unija. Knjižno delo je izšlo v okviru kulturnega projekta, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. Evropski projekt je v letu 2016 sofinanciralo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Naslov izvirnika: The Famished Road (1991)
ISBN: 9789619373279
616 strani
Roman Cesta sestradanih je delo, s katerim se je Ben Okri vpisal v kanon svetovne literature. Leta 1991 je zanj prejel bookerjevo nagrado, od objave pa sproža raznolike odzive strokovne javnosti in bralcev. Raziskuje nigerijsko duhovno tradicijo in mitsko dojemanje sveta v času osvobajanja izpod jarma kolonializma v neimenovani afriški državi. S tematskim spojem političnega in duhovnega Okri ustvari dodelan slog pisave, ki še danes vzbuja zanimanje bralcev po vsem svetu.
Urban Belina, ARS,
8. 5. 2018
Vendar je potrebno sprejeti prav to: tu je drugačenje, ki smo ga manj uspešno iskali drugod. Seveda to, kar Azaro vidi, misli ter počne, nima smisla, če ga motrimo skozi racionalistična očala. Dejstvo, da naše leče niso tako transparente, kot se zdi, lahko deluje prav blagodejno na planke človeškega obzorja: vsaka kozmologija ima drugačno goriščno razdaljo.
Azaro in svet duhov delujeta fascinantno: nerazumevanje označevalca v verigi oziroma odsotnost vsebine, s katero bi bil napolnjen, omogoča, da ga napolnimo s tistim pomenom, ki nam pade na pamet.
Matjaž Zgonc na portalu Koridor,
20. 4. 2018
Cesta sestradanih je spisana dinamično in v visokih (pre)obratih. Živahno pretepanje in bežanje ter drobni pitareskni nategi spomnijo na burlesko, kar romanu priskrbi dramatičnost sveta živih in nekaj distance, čeprav je popisan z nedvomno empatijo do prebivalcev geta, ki jih doletijo grozota za grozoto in potem še strankarska politika.
Matej Bogataj, Mladina,
16. 2. 2018
V poseben 24-urni novoletni program radia ARS so letos uvrstili tudi odlomek romana Cesta sestradanih (od 11:43 do 18:27)
Radio ARS, Eva Longyka Marušič, Blaž Šef
1. 1. 2018
Prava vrednost romana pa je pravzaprav to, da kljub temu, da je od njegovega izida preteklo že veliko let, postavlja osnovna eksistencialna vprašanja o smislu življenja, o obstoju zla, o odnosu v družini in družbi na nevsiljiv in zelo tenkočuten način. S tem že presega večino domače literarne in prevodne produkcije.
Anja Zidar na Radiu Študent,
2. 8. 2017
Mit, ki »zahodnim«, logično-analitičnim bralcem pomeni predvsem historičen pojav in kot tak nima statusa resnice, je v nekaterih družbah pravzaprav integralni del življenja. Ob tem se vzpostavi vprašanje, ali so elementi, ki v romanu veljajo za magične, magični tudi za nekoga, ki je odrasel ob jorubskih verovanjih. Mrtvi niso nikdar zares mrtvi in predniki so aktivno prisotni v obredih in verovanjih mnogih živečih skupnosti, zato so nekateri, bolj kot magični realizem, predlagali oznako spiritualni realizem oziroma afriški tradicionalni religijski realizem. Okri pa je vztrajal, da gre preprosto za realizem z več razsežnostmi in opozoril, da se v srži Ceste sestradanih nahaja esencialno filozofsko vprašanje, ki ga marsikateri bralec najbrž spregleda, in sicer – kaj je resnica v mnoštvu subjektivnosti?
Zgodovina je namreč cikličen proces, poln kaosa, in dokler ne bomo z vso odgovornostjo sprejeli svoje usode, se ne bo nič spremenilo. Zatrti bodo še vedno zatirani, izkoriščevalci bodo še naprej snovali svet po svoji podobi.
Gabriela Babnik na Radiu Ars in portalu MMC RTV SLO,
6. 10. 2017
Roman je mojstrovina magičnega realizma, prinaša pa toliko lepote in miline, da ga nikoli do konca ne odložiš.
Lidija Gačnik Gombač iz Mariborske knjižnice na portalu Dobre knjige
13. 12. 2016
Pričujoči roman Bena Okrija je poseben tudi v svoji kompoziciji, jezikovnem ritmu, obilici nadrobnih opisov, drzni slikovitosti. Cesta sestradanih s to zmesjo srhljivega, tragičnega in hudomušnega, a tudi z izoblikovano književno veščino avtorja, ki pa je vendarle svojevrstno natrpana s fantastičnimi legendami, potemtakem ne sledi nobeni prepoznavni recepturi. Brali jo bomo brez predaha.
Miriam Drev, RAI Trst, 9. 3. 2017
Veličasten, a surov afriški kalejdoskop!
Samo Rugelj, Bukla,
5. 4. 2017
Azaro doživlja dve resničnosti: svet duhov in sanj na eni strani in na drugi afriški vsakdan. Azaro je priča mnogim izgredom in boju med dvema političnima strankama. Iz revščine se vsakdo poskuša iztrgati na svoj način. Politiki z lažnimi obljubami, gospa Koto z razvojem gostinske obrti, Azarov oče hoče zasloveti kot boksar z imenom Črni tiger in spremeniti svet na bolje.
RN, Mestna knjižnica Ljubljana,
12. 4. 2017